Suha koža

ZGRADBA IN POMEN KOŽE

Koža je po svoji zgradbi močno razčlenjen organ s številnimi fiziološkimi funkcijami. Organizmu nudi obrambo in zaščito pred mehanskimi, toplotnimi, kemijskimi dražljaji, vdorom škodljivih snovi iz okolice in hkrati ščiti organizem pred izgubo njemu lastnih snovi, predvsem vode. Zaradi dobre prekrvavljenosti in izločanja znoja ima pomembno vlogo pri regulaciji telesne temperature. Preko čutnih telesc in senzibilnih živcev je tudi posrednik med organizmom in okolico kot čutilni organ za dotik in bolečino.
 

Koža je zgrajena iz treh plasti:
- vrhnjice (epidermisa)
- usnjice (dermisa)
- podkožja (subcutisa)

Vrhnjica je sestavljena iz epitelijskih celic, keratinocitov, ki nastajajo v bazalni plasti (stratum basale), dozorevajo v trnasti (stratum spinosum) in zrnati plasti (stratum granulosum) ter odmirajo v roženi plasti (stratum corneum). Zadnja plast se na površini lušči, zaradi česar celice odpadajo. Rožena plast s svojo specifično zgradbo predstavlja t.i. bariero, ki naredi površino kože do neke mere neprepustno za vodo, ione in druge snovi. Vrhnjica je brez veziva in žil. Pod vrhnjico leži usnjica. Meja med njima je valovita. Usnjico sestavlja preplet kalogenskih in elastičnih vlaken, med katera je ujeta osnovna substanca iz kislih mukopolisaharidov, vode, elektrolitov in beljakovin ter celic. Med celicami so pomembni fibroblasti, makrofagi in mastociti. Usnjica je glavno ležišče krvnega in limfnega žilja, prisotna pa so še številna senzibilna živčna vlakna. Podkožje se v glavnem sestoji iz maščevja. Pomemben del kože sestavljajo tudi kožni adneksi: žleze lojnice, žleze znojnice, lasje oziroma dlake in nohti.
 

Vzroki za pojav suhe kože

Vzrokov, ki privedejo do pojava suhe kože je veliko, nekateri se med seboj tudi prepletajo. Kot prvi dejavnik lahko omenimo staranje kože. Obstaja notranji in zunanji dejavnik staranja kože.

Notranje fiziološko staranje je odvisno od genetskih dejavnikov, delovanja hormonov in številnih bolezni, medtem ko je zunanje staranje odvisno od izpostavljenosti organizma različnim vplivom iz okolja (UV žarki, cigaretni dim, alkohol, uporaba različnih mil in detergentov, prehrana...).

Staranje in pojav suhe kože lahko povzroči tudi dolgotrajna uporaba zdravilnih pripravkov na koži, ki vsebujejo zdravilne učinkovine, ki delujejo na diferenciacijo in proliferacijo epidermalnih celic kot so kortikosteroidi, sintezni derivati retinola. Glede sistemskega zdravljenja naj omenimo predvsem učinkovine, ki vplivajo na elektrolitsko in acido-bazično ravnotežje v organizmu. Sem spadajo učinkovine za urejanje prebave, odvajanje vode iz telesa, zniževanje povišanega krvnega tlaka itd.

Mehanizmi zadrževanja vode v koži

Najpomembnejšo nalogo pri zaščiti kože opravlja vrhnjica, predvsem njena rožena plast (stratum corneum), ki s svojo značilno sestavo deluje kot učinkovito pokrivalo, saj varuje kožo in telo pred izsušitvijo, izgubami v vodi topnih sestavin in vdorom neželenih snovi iz okolja.
Voda se nahaja v vseh plasteh kože, vendar jo je največ v usnjici, in proti površini količinsko postopoma upada. Prosta voda je izredno pomembna za vzdrževanje strukturne urejenosti kožnih plasti in procesov v njih. In prav ustrezna količina vode, skupaj s kolagenom in elastinom, vpliva na njeno prožnost in trdnost.

Hidratacija rožene plasti je odvisna od treh natančnih in občutljivih avtoregulacijskih mehanizmov:
- hitrost s katero prehaja voda iz usnjice v roženo plast,
- hitrost s katero se voda izloči iz kože z evaporacijo (TEWL-transepidermal water loss),
- sposobnost rožene plasti za zadrževanje vode.
 

Predvsem tretji mehanizem je tesno povezan s prisotnostjo snovi, ki zadržujejo vodo v koži in to so:

1. Naravni vlažilni faktorji NMFs (natural moisturizing factors). K naravnim vlažilnim faktorjem (NMFs) prištevamo:
- proste aminokisline (serin, citrulin...),
- natrijevo sol pirolidinkarboksilne kisline (Na-PCA),
- azospojine (sečnino, glukozamin, kreatinin),
- elektrolite (natrij, kalij, kalcij, magnezij, fosfate, kloride, laktate...).
 

2.Lipidi, ki tvorijo lipidni sloj kože.

Čeprav imajo naravni vlažilni faktorji pomembno vlogo pri hidrataciji kože, so lipidi tisti, ki ob izgubi iz kožne površine zmanjšajo zaščitno vlogo rožene plasti, katere naloga je uravnavanje vode v koži.

Lipidi v negovalnih izdelkih

Polarne in nepolarne lipide so v negovalne izdelke najprej vgrajevali zgolj za dosego emolientnega delovanja, s katerim so ohranjali kožo gladko, mehko in prožno. Z nanosom ustreznih lipidov se lahko doseže tudi delno okluziven učinek, s katerim se prepreči transepidermalno izhlapevanje vode in vzpodbudi njen prehod iz spodnjih v zgornje plasti kože ter s tem hidratacija kože.

Za preprečevanje izsušitve in obnavljanja suhe ter poškodovane kože so najprimernejši koži lastni lipidi, kot so maščobni alkoholi, maščobne kisline, kratko in dolgo verižni estri v kombinaciji s trigliceridi, voski in skvalenom. Prav tako se v ta namen uporabljajo tudi naravna olja kot so avokadovo, mandljevo, jojobino, oljčno olje in nekatera mineralna olja.

Ustrezno površinsko delovanje in zaščitno nalogo lahko dosežemo tudi z vnosom fosfolipidov, sfingolipidov in ceramidov, ki prispevajo k dolgotrajnejši obnovi kože in njeni navlaženosti. Zlasti, če te vgradimo v mazilno podlago v obliki liposomov ali nanodelcev, kateri omogočajo počasno sproščanje snovi iz pripravka in s tem podaljšan negovalni učinek.

Vlažilci v negovalnih izdelkih

Vlažilci so snovi, ki so sposobne vezati vodo in prehajati v roženo plast kože. Eden od najpomembnejših vlažilcev, s katerim primerjamo vse ostale, je glicerol. Le-ta vpliva na povečanje stopnje vlažnosti v vrhnjici, tako da pri visoki relativni vlažnosti veže vodo iz atmosfere, pri nizki pa omogoča ohranjanje zaščitne funkcije, ker preprečuje prehod lipidov iz tekočega v trdno kristalno stanje.
Za doseg optimalne navlaženosti kože v izdelke velikokrat dodajajo kar kombinacijo naravnih vlažilnih faktorjev, ki so poznani kot obnovitveni NMFs .

Sečnina se pogosto uporablja kot vlažilec, ki hidratacijo kože doseže z modifikacijo vodikovih vezi z netopnimi kožnimi proteini in njihovo solubilizacijo.

Hialuronska kislina in njene soli so del mukopolisaharidov, ki so v usnjici obdani s kolagenskimi in elastinskimi vlakni. S svojo zelo veliko molekulo so zelo hidroskopne in zato učinkoviti vlažilci.

Vitamin E, ki je bolj znan kot antioksidant, ker ščiti kožne lipide pred oksidacijo, in kot lovilec prostih radikalov, tudi pomaga vzdrževati ustrezno količino vlage v koži in ima blag protivnetni učinek.

Med vlažilce štejemo še propilenglikol in druge glikole, glikolno kislino, esencialne maščobne kisline, hidrolizirane proteine, citronsko kislino, salicilno kislino in D-pantenol.

Da bi dosegli maksimalni vlažilni učinek, je najbolje uporabiti kar kombinacijo lipidov, s katerimi nadomestimo koži lastne snovi in ustvarimo emolientni in okluzivni učinek, ter vodo in vlažilce, ki vzpostavijo ustrezno raven vlažnosti kože od zunaj.

ZAKLJUČEK

Številni zunanji in notranji dejavniki lahko povzročijo, da postane koža suha. Dejavniki, ki privedejo do nastanka suhe kože, vplivajo predvsem na zmanjšanje količine lipidov in vode v koži ter povečajo izgubo vode iz nje.

Takšna koža postaja vse bolj hrapava, se lušči, srbi, je uvela, hitro tvori manjše gubice, zaščitni kislinski plašč je moten. Zato za nego suhe kože potrebujemo izdelke z vsebnostjo lipidov, ki so enaki ali nadomeščajo koži lastne lipide, vodo in ustrezne vlažilce, ki bodo zadržali ustrezno količino vode v koži. S takimi izdelki dosežemo, da se v kožo povrne ustrezna količina vode in hkrati vzpostavi lipidno zaščitna funkcija kože.

Andrej Kraševec, mag. farm., spec.
Lekarna Semič
 

NAZAJ